Aleksander Sekulić odgovarja: Umik? Dončić, Dragić, kritike …

Aleksander Sekulić. Foto: Aleš Fevžer

"Dokler bom čutil podporo in imel občutek, da lahko pomagam, bom na voljo," o podaljševanju reprezentančnega staža razmišlja prvi mož košarkarske izbrane vrste Aleksander Sekulić, s katerim smo ob vstopu v novo leto odprli številna aktualna vprašanja.

Potem ko je obeležil peto obletnico vodenja slovenske košarkarske reprezentance, mu je vodstvo panožne zveze namenilo novo zaupnico in obljubilo pogodbo za nadaljnji dve leti. Aleksander Sekulić, ki je medtem postal rekorder po selektorskem stažu, ob tem poudarja, da tudi sam ni resneje razmišljal o umiku, pa čeprav je bil deležen številnih kritik in je, kot pravi, začutil negativno ozračje okrog izbrane vrste. V daljšem pogovoru za Sportklub se je 47-letni selektor in trener Zenita iz Sankt Peterburga dotaknil tudi tega poglavja, komentiral poletne dogodke, obenem pa se razgovoril o novem delodajalcu, Luki Dončiću in prihodnosti.

Intervju: Aleksander Sekulić

Nova sezona, nov klub, novo mesto, novo okolje. Ste se že povsem udomačili?
Pogoji v klubu so vrhunski. Tudi komunikacija z upravo Zenita je na visoki ravni. Posledično se človek lažje in hitreje prilagodi. Vse od konca poletne reprezentančne akcije sem v klubu. Z menoj je tudi družina. Že iz predhodne službe pa poznam zakonitosti države in tekmovanj. Specifične so predvsem dimenzije potovanj. Tukaj namreč na vse tekme potujemo z letali. Najkrajša pot traja eno uro, najdaljše več kot pet ur.

Ruska zima?
Da, je že pokazala zobe. Imamo sneg, imamo mraz. Trenutno smo pri minus desetih stopinjah.

Kako pa v klubu gledajo na vašo reprezentančno zadolžitev? So vam kdaj namignili, da jim gre v nos?
Ne. Ne še, če se malce pošalim. Že ob prvem stiku so bile na mizi vse karte. V klubu so vedeli za moje reprezentančne obveznosti. To spoštujejo. Ponavljam, smo v zelo dobrih odnosih.

Zelo jasen pa je bil tudi predsednik KZS Matej Erjavec. V kratkem naj bi podpisali novo dvoletno pogodbo. Je bilo nadaljnje sodelovanje kdaj postavljeno pod vprašaj?
Že predhodni načelni dogovor je vključeval svetovno prvenstvo 2027. Če se seveda nanj uvrstimo. Podpis pogodbe bo zatorej formalizacija izkazanega zaupanja. Da, čutim zaupanje zveze. To me veseli.

Več kot očitno je, da pri krovni organizaciji o spremembi niso razmišljali. Kaj pa vaše stališče? Niste v nobenem trenutku čutili zasičenosti ali kakšnega podobnega sprožitelja razmisleka o umiku?
Veljam za mladega trenerja. Kot takšen imam dovolj volje, energije in želje, da delujem na dveh ravneh. Ob sebi imam sodelavce, ki so vredni zaupanja, tako v klubu kot v reprezentanci. Tudi zasičenosti ne čutim. Voditi reprezentanco je zame čast. Ponosen sem, da lahko kot selektor služim svoji domovini. Res pa je, da se je okrog reprezentance po nepotrebnem ustvarjala negativna klima. To je vplivalo na ljudi, ki so mi blizu. Spoštujem kritiko. Želim pa, da je ta konstruktivna. A obstaja tudi druga plat. Pozitivna. Ta je le redko izpostavljena. Prednost je vedno dobival negativizem. To me je motilo. Ta reprezentanca ni moja. Je last košarkarjev, navijačev, vodstva … Vseh. Tudi novinarji imate pomembno nalogo. Prav zaradi tega stežka sprejemam negativizem, stalno iskanje slabih stvari. In, da, to so trenutki, ko se vprašam o smiselnosti nadaljnjega delovanja.

Očitkov na račun domnevnega ustvarjanja negativne klime smo bili poleti posredno ali neposredno deležni tudi mediji. Sva lahko tokrat bolj konkretna? Kako in na kakšen način čutite ta negativizem?

Prisoten je bil vsepovsod. Ob tem se dobro zavedam, da so se časi spremenili. Tudi medijski prostor je drugačen. Poleg družbenih omrežij na moči pridobivajo spletni mediji. In, kot opažam in razumem, je v tem okolju bolj mamljivo in zanimivo nekaj, kar je negativno. Poleg tega opažam tudi, da v družbi ni pravega potrpljenja in zaupanja v stroko. Besedo hitro dobijo ljudje, ki nimajo vpogleda v reprezentanco. Tako se je konkretno širila trditev, da imamo v reprezentanci slabo vzdušje.

Nadalje, veliko je bilo kritik, ki pa so bile zelo subjektivne in niso vključevale analize. Poglejte letošnje poletje. Koliko je bilo kritik. Nato pa smo se postopoma dvigovali in prišli do četrtfinalne tekme s svetovnimi prvaki. Morda bi si že pred tem zaslužili zaupanje. A pri nas je tako, da se moraš na vsakem koraku nekomu dokazovati.

Pod črto, želel bi več zaupanja v stroko ter košarkarje in več pozitivizma. Konkretno, v Sloveniji se zelo malo govori o uspehih mlajših kategorij. Vse je osredotočeno na člansko reprezentanco. Če ta izgubi, govorimo o katastrofi. Če zmaga, je to normalno. Včasih v pričakovanjih in ocenjevanju nismo realni. Pričakovanja so visoka. Ko želenega rezultata ni, se po štabu in košarkarjih zlije vsa gnojnica.

Lahko to posplošitev razblinite s kakšnim konkretnim imenom?

Ne. Ne želim tovrstne polemike. Niti ne želim komu namenjati medijskega prostora. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Poleg tega niti ne gre za eno osebo. Več jih je. Ne ugibam o motivih. Bolj me boli dejstvo, da živimo v majhni državi. Namesto enotnosti, medsebojne pomoči in povezovanja, ki bi nas popeljali do najboljšega možnega rezultata, pa se delimo. Gola kritika ne pomaga. Ponujena rešitev pa je lahko zelo koristna.

Zoran Dragić in Aleksander Sekulić — Foto: Filip Barbalić

Mar se velja tudi na strani KZS vprašati o utemeljenosti določenih kritik. Je komunikacija, tako notranja kot zunanja, ustrezna? Se je vodstvo reprezentance na pravi način lotilo iskanja naturaliziranega košarkarja? Bi se upokojitev Zorana Dragića dala izpeljati na drugačen način? In verjetno bi lahko še kaj dodali. Gre torej tudi za vprašanje priznavanja morebitnih napak.
Vsekakor. Se popolnoma strinjam. Vedno trdim, da napak ne dela zgolj oseba, ki ne dela nič. Vsi ostali jih delamo. Prav je, da jih priznamo. Prav je, da se zanje opravičimo. Ste pa v vprašanju zajeli zelo širok spekter.

Lahko ga razgradite.
Komunikacija s košarkarji je bila zelo konkretna in korektna. Tudi s košarkarjema, ki na koncu nista bila del ekipe. Prvi je naturaliziran, drugi ne. Kar se je zgodilo, je malce dvomljivo. Predvsem pa je bil razplet na škodo slovenske reprezentance. Storili smo vse, kar je bilo v naši moči.

Zoran Dragić? Vsem košarkarjem, tudi njemu, smo razložili pravila igre. Vsem sem med drugim povedal, da nima nihče zagotovljenega mesta v ekipi. “Kdor ima s tem težave, naj se poslovi takoj,” sem dejal že ob prvem zboru, ko smo imeli na seznamu še 17 imen. Zoranu sem ob svoji odločitvi, da ne bo del ekipe, to povedal jasno in argumentirano. Hkrati sem mu tudi odkrito priznal, da je k uspehom slovenske reprezentance v preteklosti prispeval zelo veliko. Vseeno mu to mesta v ekipi ne zagotavlja. Ko sem mu to pojasnil, je vstal od mize in odšel.

V primeru Zorana Dragića vam vsaj v osrednjih medijih ni nihče kratil selektorske avtonomnosti. Tudi v našem mediju pa smo se vprašali, ali morda tega reza ne bi mogli izpeljati v soglasju z vodstvom zveze, in sicer na način, da bi se dolgoletnemu reprezentantu na naslednji pripravljalni tekmi v Stožicah javno zahvalili za prispevek.

O tem se ni želel pogovarjati. Zapustil je sestanek. Bil je užaljen. Prizadet. Tudi to razumem. Gre namreč za zelo tekmovalno osebo. Tudi zaradi tega mu je uspela tako dobra kariera. Zmotilo me je nadaljevanje zgodbe. Pozneje me o tem niste spraševali, mediji pa so povzemali besede njegove žene.

Ali razmišljate o tem, da bi se z njim v prihodnje pogovorili odkrito, za štirimi stenami, iz oči v oči?
Z odkritim pogovorom nimam težav.

Prišla sva do točke, ko se težko izogneva javni skrivnosti o več sporih v slovenski košarki. Del soavtorjev dveh največjih reprezentančnih uspehov, torej zlatega EuroBasketa 2017 in zgodovinskega preboja na olimpijske igre 2021, je sprt.
Z nobenim posameznikom se nisem sprl. Slišim pa, da naj bi bile določene osebe jezne name. Zakaj? Ne vem. Tega nihče ne pove. Imam pa mirno in čisto vest. Ta razklanost me žalosti. Še enkrat bi ponovil, da sem se z vsakim in z vsemi pripravljen srečati in se odkrito pogovoriti. Da, verjetno sem tudi sam storil kakšno napako. Vedno pa sem deloval v dobrobit reprezentance.

Ko sva govorila o razlogih za podaljševanje selektorskega staža, nisva omenila Luke Dončića, ki velja za vašega pomembnega ali kar ključnega podpornika.
Nikoli nisem skrival, kako velik privilegij je voditi ekipo, v kateri je Luka Dončić. To je tudi velikanska odgovornost. Njegova podpora je zame potrditev dobrega dela. Bi lahko ta posel kdo opravljal bolj učinkovito? Vsekakor. A v tem trenutku sem selektor jaz. Čutim zaupanje košarkarjev na čelu z Luko in vodstva zveze. Zaupanje je torej tristransko. Dokler bo tako in dokler bom tudi sam verjel, da lahko pomagam, bom z veseljem na voljo. V trenutku, ko zaupanja ne bo, zame ne bo mesta v reprezentanci.

Z reprezentanco ste medtem že obrnili tudi nov list. Ob polovični rezultatski uspešnosti v prvem kvalifikacijskem oknu ste reprezentančni nabor razširili z nekaj imeni, med drugim tudi z zelo nadarjenima Stefanom Joksimovićem in Urbanom Krofličem.
Že na EuroBasketu je nekaj novih fantov opozorilo nase. Zdaj se ta proces pomlajevanja nadaljuje v kvalifikacijah. Težko je nadomestiti košarkarje, kot so Jaka Blažič, Zoran Dragić, Edo Murić … Prihaja nova generacija. Treba ji je zaupati. Vsekakor pa ne moremo pričakovati, da bodo neizkušeni košarkarji čez noč zaigrali tako kot omenjeni predhodniki. Gre za proces, ki zna biti tudi boleč, predvsem pa terja potrpežljivost. In če je lahko potrpežljiv Luka Dončić, zakaj ne bi bili tudi vsi ostali.

Ko omenjate Dončića, ne moremo mimo izziva, s katerim se očitno soočajo tudi v Los Angelesu. Kako maksimalno izkoristiti njegovo košarkarsko genialnost, obenem pa pri življenju ohranjati ostalo četverico na parketu. Obstaja koncept?

Idealnega recepta ni. Je pa dejstvo, da se gradnja ekipe, v kateri se maksimalno izkorišča Dončića in vse košarkarje okrog njega, ne zgodi čez noč. To je proces, v katerem se je treba zavedati izzivov, morebitnih težav, se spoznati, si zaupati, ustvariti kemijo … Ni preprosto. To vidim pri LA Lakers in v reprezentanci. Ko je v ekipi Luka, se igra drugačna košarka. To je dejstvo. Gre za specifičnega košarkarja, ki ima širok repertoar kakovosti. Vse pa stežka izkoristiš, če ne naletiš na prilagajanje soigralcev.

Med reprezentanco in LA Lakers se ustvarja kar velika presečna množica. Zdi se, da bo v njej tudi Jaxson Hayes. Kakšna je bila pri tem vaša vloga?
V logistični proces pridobivanja državljanstva seveda nisem vključen. Lahko pa potrdim, da gre za kakovostnega košarkarja. Ustreza profilu centra, ki bi reprezentanci prišel zelo prav, predvsem ob igri z Dončićem. Če bo prišlo do realizacije, bo to za Slovenijo zelo pozitivno. Izkušnje pa nas učijo, da moramo razmišljati tudi o drugih možnostih.

Je to priznanje poletne napake, ko ste stavili le na enega konja?
Danes je to videti kot napaka. Lahko pa vam zagotovim, da je Josh Nebo večkrat obljubil sodelovanje. Bili smo tudi v stiku z njegovim zastopnikom. Ob takšnih zagotovilih nismo iskali novega tujca. To pač ni tržnica, kjer bi kar ponujali potne liste.

Prav gotovo za proces nove naturalizacije ve tudi Alen Omić. Vseeno je v zadnjem kvalifikacijskem oknu brez omahovanja prišel v reprezentanco in odigral srčno ter borbeno. Ponosno je nosil kapetanski trak in se za konec akcije v edinstvenem monologu poklonil državi, reprezentanci in tudi selektorju.
Tiste Alenove besede so slika vsega, kar se je dogajalo. So dokaz njegove značajske kakovosti. Naj se ob tem vrnem v leto 2021, ko se je pred olimpijskimi kvalifikacijami poškodoval Jordan Morgan. Takrat sem poklical tudi Alena in mu povedal, da je prva izbira Mike Tobey, ki pa še ni imel potnega lista. To je sprejel zelo zrelo. Brez užaljenosti. Dal mi je vedeti, da nam bo v prihodnje na voljo. Zato se je tudi lani brez pogojevanja odzval mojemu vabilu. Tudi zdaj igra, pa se zaveda, kaj se dogaja v ozadju. Še več, morda je bil v zadnji akciji celo najbolj srčen reprezentant. Ne najdem besed, s katerimi bi ga pohvalil. Vesel in ponosen sem, da imamo v reprezentanci košarkarja, ki ima takšen odnos do dresa in države, pa čeprav ni rojen v Sloveniji.

Takšni košarkarji pomagajo graditi reprezentančni kult. Kakšni pa so glede tega košarkarji novega rodu, ki so odraščali v dobi družbenih omrežij, drugačnih vrednot in tudi odločnejših klubov ter menedžerjev?
Verjamem, da je tudi z njimi mogoče gojiti reprezentančni kult, čeprav so, kot ste nakazali, v ozadju pogosto tudi interesi drugih. Pomembno je, da imamo dobre temelje. Pri tem nam je v veliko pomoč tudi Luka Dončić, ki se brezkompromisno odziva na reprezentančna vabila. Njegov odnos naj bo vodilo za vse mlade košarkarje.